Če bi bila vsem všeč,

Če bi bila vsem všeč,

Nataša-Pirc-Musar

Nataša-Pirc-Musar

Kdo je »naš« in kdo ne? Kaj se dogaja z varovanjem osebnih podatkov? Ali imajo novinarji vedno prav? To in še več v pogovoru z Natašo Pirc Musar, informacijsko pooblaščenko, ki je »brez dlake na jeziku« spregovorila o … marsičem.

Tvoja kariera je pestra in raznolika. Na kateri del si najbolj ponosna; katerega se spominjaš z največjim veseljem?

Na vsak del svoje kariere sem ponosna, vse kar delam, delam s srcem in z vso energijo, ki jo premorem. Na vsakem delovnem mestu sem pustila nek pečat. A če sem vendarle iskrena, sem največ naredila na mestu informacijske pooblaščenke. Imela sem edinstveno priložnost zgraditi ta organ iz ničle. Orati ledino na nekem področju je ogovorno dejanje, je zahtevno in garaško delo. Ja, ponosna sem na to, da vodim organ, ki mu v Sloveniji ljudje najbolj zaupajo (Politbarometer, marec 2012).

Če bi spremljali samo medije, lahko ugotovimo, da si marsikomu v “želodcu” oz. natančneje, da so tvoje aktivnosti marsikomu v napoto, odveč. Zakaj misliš, je tako?

Če bi bila vsem všeč, bi to pomenilo, da delam narobe. Bolj prav je, da me nihče ne mara. To, da me ne marajo, je posledica moje barvne slepote. Res pa je, da ima ena stran izrazito bolj vidno stališče – ta ni naša, zato jo dajmo napadati. In če ni naša, je zagotovo njihova. Naj vam povem čigava sem: samo svoja in takšne politične demagogije preziram, leve in desne. Način diskvalifikacije posameznikov pa je v slovenski družbi žal zaradi politične nekulture, ki se seli tudi v medije, postal že kar pravilo. Kdorkoli nekaj dela, kar kakšni opciji ni všeč, dobi diskvalifikacijo ad personam. In veste, všeč mi je, da se praši za menoj in rada mačkam stopam na rep. Zakaj? Zato ker verjamem, da ne smemo biti tiho, da je o pomembnih stvareh treba govoriti, da temeljne človekove pravice morajo biti svetinja vsake demokracije, pa čeprav to žal niso. A ravno zato se je treba oglašati in boriti. To sem preprosto jaz – upornica z razlogom. Verjamem, da zasebnost omogoča svobodo posameznika in da dostop do javnih informacij omogoča pravico do svobode izražanja. Le informiran človek to pravico lahko udejanja. Neinformiran bo ovca, ki sledi demagogom, in kima vsemu, kar njegovi »voditelji« rečejo.

Pred kratkim sta moči “pomerila” tudi s Petrom Franklom, ki smo ga v blogu že gostili. Kakšno je tvoje mnenje o (domnevno – odvisno, koga vprašaš) spornem razkrivanju podatkov o dohodkih ljubljanskega župana?

Moje mnenje je kristalno jasno. Ko nek podatek razkrije neke nepravilnosti v družbi, ko odkrije neko korupcijo, takrat lahko prevlada javni interes po razkritju. Ko nekdo »afne gunca«, pa oprostite, javnega interesa ni. A so Finance morda pisale o tem, da je župan nezakonito dobil 300.000 evrov limita na zasebnem TRR-ju, a so morda napisali, da mu je limit banka odobrila mimo vseh pravil? Ne, nič od tega, poanta zgodba je bila, da ima župan ogromen minus na računu. Klasična zgodba, ki apelira na pregovorno nevoščljivost Slovencev. In potem novinar uporabi številko transakcijskega računa, ki jo je pridobil nezakonito, za nakazilo »miloščine«. Kdo tu koga »zeza« in kje je tu kaj novinarskega (preiskovalnega si niti ne upam reči). Vedno bom odreagirala na takšne stvari, zato ker takšna novinarska miselnost le še poglablja krizo družbe in njenih vrednot, ki smo ji priča. In verjemite mi, čisto vseeno mi je, kdo je oškodovanec. Upam, da Peter Frankl nikoli ne bo potreboval moje pomoči.

Ali imaš primerjavo s tujino – kakšna je vloga organov, ki pokrivajo tvoje področje dela, v tujini (npr. v Nemčiji ali v Franciji) v primerjavi s Slovenijo?

Pristojnosti imamo zelo različne, mi imamo v Sloveniji zelo močne in mnogi moji kolegi bi želeli imeti takšne kot mi. Nova evropska uredba gre v to smer, v smer močnejših pooblaščencev in v smeri poenotenja pooblastil za celotno EU. Nemški kolega deluje bolj kot varuh človekovih pravic, nima zob, ne more ugrizniti, lahko piše le priporočila. Francoz, Italijan, Španec, Britanec, jaz, imamo konkretna, tudi kaznovalna pooblastila. Trend kaže, da brez kaznovanja pri velikih kršitvah ne gre. Trend tudi kaže, da nizke kazni ne zaležejo. Kaj je Googlu plačati 4000 evrov? Nič, smeji se nam lahko v brk, zato gredo novi predlogi v smeri denarnih kazni, ki bi se izračunale od nekega odstotka prometa družbe (predlog je 2 %). Prav vsi organi v EU pa imamo močno svetovalno vlogo in seveda poudarjeno preventivno vlogo, vlogo, ki mora državljane ozaveščati o pravici do varstva osebnih podatkov.

Če si lahko kritična – katero področje (glede na število prijav) je v Sloveniji najbolj problematično oz. najmanj urejeno?

Zagotovo zasebnost na delovnem mestu. Vse več prijav prihaja s tega področja, saj delodajalci vse bolj izkoriščajo moderne informacijske tehnologije, ki omogočajo posameznikom največkrat nevidno sledenje (montaža GPS sledilnih naprav v službena vozila, namestitev programov za prebiranje e-pošte, sledenju srfanja po spletu, namestitev miniaturnih video kamer, tudi takšnih, ki hkrati omogočajo še avdionadzor. V modernih informacijskih tehnologijah ni več misije nemogoče. Vse je možno in programi so na razpolago (mnogi celo zelo poceni), ampak to še ne pomeni, da jih lahko nezakonito uporabljamo. Veliko dela nas čaka na tem področju.

Kaj pa npr. zavarovalništvo? Kje vidiš pomanjkljivosti, kje prednosti – oz. na kaj bi nas toplo opozorila?

Zavarovalnice imate tendenco vedeti o posameznikih preveč, rade bi v podrobnosti izračunale zavarovalna tveganja za posameznike in zato seveda potrebujete gore osebnih podatkov. Kje postaviti mejo pri zdravstvenih podatkih, recimo, ni lahko, a vedno se moramo vsi truditi uporabljati načelo sorazmernosti in paziti, da ne zbiramo preveč. Ko bomo dobili satelitsko cestninjenje in tele-medicino, bodo zavarovalnice prve, ki se bodo hotele dokopati do teh podatkov. Prehitrim voznikom (s pomočjo podatkov se bo dalo preprosto računati hitrost od točke A do točke B) in tistim, ki več vozijo po cestah, boste hoteli zaračunavati višje premije, bolj bolehnim višja življenjska zavarovanja in vsak podatek o še tako majhnem prehladu vam bo prišel prav za zviševanje premij. Morda koga sploh ne boste več želeli zavarovati. Tudi vas čaka še veliko dela – in upam da razumevanja – za pravico do zasebnosti.

Zelo veliko si komunicirala na vseh svojih različnih pozicijah. Katera je bila – s komunikacijskega vidika – najlažja in zakaj?

Najlažje je bilo, ko sem bila voditeljica na TV, tam potrebuješ precejšnjo mero talenta za podajanje informacij, seveda tudi za odgovorne komentarje in nepristranost, a na položaju PR- ovca je dosti težje, tam moraš paziti na doziranje informacij (ne na prikrivanje, da ne bo pomote). Tudi kot informacijska pooblaščenka moram izjemno odgovorno komunicirati.

Aktivna si tudi na družbenih medijih. Lahko morda razložiš, zakaj se ti to zdi pomembno?

Zadnje pol leta precej pozornosti posvečam komunikaciji na družbenih omrežjih, predvsem Twitter me je potegnil vase s svojo kratkostjo in jedrnatostjo (najdete me pod @nmusar). Twitter in Facebook sta komunikacijska kanala prihodnosti (če ne že sedanjosti), ljudje radi delijo svoja mnenja in poglede in radi dobivajo informacije iz prve roke, veseli in zadovoljni so, ker dobijo neposreden odgovor od osebe, ki ji zastavijo vprašanje. Trudim se odgovoriti vsem in za zdaj zadevo količinsko še obvladujem. Ko nekdo drug twita ali fejsbuka v tvojem imenu, to ni več to. Tudi sama sledim 95 tviterašem in prek tega omrežja izvem marsikaj zanimivega, včasih dosti prej kot iz klasičnih medijev.

Na katero nagrado, ki si jo prejela, si najbolj ponosna (in seveda, zakaj)?

Nagrad sem dobila že kar nekaj, morda so mi najbolj pri srcu nagrade revije Manager. Leta 2008 sem bila najbolj spoštovana ženska in 2. najbolj vplivna v gospodarstvu. Izjemno sem počaščena za te laskave nazive (vsa leta se uvrščam zelo visoko). To po mojem mnenju pomeni, da z gospodarstvom kot nadzornica sodelujem profesionalno, korektno in da v meni ne vidijo samo biriča, temveč tudi nekoga, na katerega se lahko vedno obrnejo po nasvet. Tudi to, da se zadnjih 7 let uvrščam med 10 najbolj vplivnih slovenskih pravnikov, je odraz prepoznavnosti mojega dela in dela vseh mojih sodelavcev.

In kam te bo nesla tvoja pot po tem mandatu – če lahko razkriješ?

Želim si postati varuhinja človekovih pravic. Tu se da še mnogo postoriti in človekove pravice so me posrkale vase. Imam voljo in imam energijo za to delo. Prepričana sem, da so levi in desni spoznali moj način korektnega dela, in želim si, da bi mi zaupali tudi to odgovorno funkcijo. Predvsem zaradi ljudi, ki potrebujejo v teh težkih časih pomoč, ko se jim pravice kršijo.

Vir: ZM blog