Samoodgovornost

Vsakega determinira okolje, v katerem živi. Seveda nekaj malega doprinesejo starši. No, verjamem, da se na tem mestu vključuje veliko število teoretikov in praktikov z razlagami in pristopi, npr. behavioristov in –istov … ampak naj mi bo, prosim, dovoljeno malo (pesniške) svobode. Ta zapis začenjam tako, ker opažam bistveno razliko med odnosom v mojem ljubem totem mestu in med pristopom ljudi pač kje drugje po Sloveniji (ali v tujini).

Kaj mislim s tem?

Dragi sonarodnjaki, oprostite mi, ampak v tem našem mestu so za naše tegobe vedno krivi drugi. V službi država – najprej Dunaj, potem Beograd, zdaj Ljubljana. No, če pa že Ljubljana ne, pa Bruselj. Evro. Pa Azija in ZDA, seveda. Zasebno pa krivdo nosijo partner, otroci, starši, »prijatelji«. Nikoli JAZ.

Zakaj pravzaprav?

Verjetno predvsem zato, ker se nismo naučili sprejeti odgovornosti. Za svoje misli, besede in dejanja. Če se strinjamo, da energija ne more izginiti, ampak se samo pretransformira iz ene oblike v drugo, in če se strinjamo, da misli prav tako nosijo energijo, potem … ja, potem bi skorajda lahko dosegli konsenz, da tudi misli povzročajo NEKAJ. Odvisno od tega, kakšne so. Odgovorni smo torej za to, kaj delamo, in tudi za to, kaj mislimo. Pa tudi za to, kaj opustimo. Sliši se biblično, pa je nauk mnogo mnogo starejši.

Družbena odgovornost kot del ekonomske realnosti.

Nekatera podjetja selijo proizvodnjo v Srbijo. Ali so družbeno neodgovorna? Ali je neodgovorna država, ker ne omogoči takšnih delovnih pogojev, da bi podjetje lahko ostalo? Ali je vodstvo podjetja odgovorno, ker bo omogočilo ohranitev dobička svojemu lastniku? Ali je vodstvo neodgovorno, ker bo tolikointoliko zaposlenih ostalo brez službe? Kdo nosi večjo odgovornost: tisti, ki mora sprejeti odločitev, da ohrani vsaj delež delovnih mest in hkrati ostaja mednarodno konkurenčen, a deloma odpušča in izneveri lokalno skupnost – ali tisti, ki s sistemom davkov ter drugih pravnih okvirov ne omogoči temu podjetju, da bi tukaj v Sloveniji lahko ostalo učinkovito in uspešno?

To so bila vprašanja, ki smo si jih včeraj zastavili v partnerstvu za Nacionalno strategijo za družbeno odgovornost Slovenije. In ugotovili, da se odgovornost vedno začne pri sebi, da je del ekonomske realnosti in da je sploh ne moremo ločevati od poslovanja družbe. Zanimiva je bila ugotovitev izvršne direktorice Združenja Manager Sonje Šmuc, da kodeks etike managerjev vsebuje ista poglavja kot standard kakovosti za družbeno odgovornost ISO 26.000. Govorimo torej o istem. Zavežemo se k istim principom.

Želja po več.

Kaj torej storiti? Alica v čudežni deželi ima odgovor … poglej se v zrcalo in odkril boš, kdo si. Ta želja po več je lahko razumljena zelo različno – po več denarja, kapitala, zaposlenih, blagu in storitvah … ali pa več prostega časa, sreče, ljubezni … Kaj želimo mi? Ne glede na to, koga vprašam, mi ljudje odgovorijo – želimo biti srečni. Toda: ali veste, kaj vas osrečuje? In pomembneje – kaj boste storili, da boste to dosegli?

Hektar zemlje, prosim.

Pa gremo nazaj … h koreninam. Kot v Rusiji, kjer so ljudem podarili hektar zemlje, jih oprostili davkov in kmetije in ljudje postajajo samozadostni (v smislu samooskrbe, lepo prosim).

Seveda imamo tudi drugo možnost, da otrokom v prvem razredu podarimo tablice in se nimajo niti časa naučiti pisati. Takšne zgodbe prihajajo iz ZDA. Čemu so že šole namenjene, se sprašuje Seth Godin, ki trdi, da otroci nimajo priložnosti biti kreativni. Niti inovativni. In potem tudi ne more biti napredka.

Jaz pa verjamem, da nas je dovolj, ki bomo premikali meje. Vsak dan vas srečujem. Ki si upate, ki ste drzni, ki imate vizijo, odgovornost in željo; toplo, iskreno željo. Ki ste srečni. In to me navdaja z upanjem za našo sLOVEnijo.

P. S.:

Že v prejšnjem zapisu na tem blogu sem govorila o 90 dneh. Obljubite sami sebi, da se boste 90 dni smejali in ciljno odganjali negativne misli in slabo voljo. Sporočite mi, prosim, kaj se bo zgodilo po treh mesecih. Presenečeni boste. Spremenilo se bo tudi okolje okoli vas. Saj veste, vsaka sprememba se začne pri vas samih 🙂 .

Vir: Gvin.com